Delavnica božičnega manifesta mi je bila zelo všeč. Všeč mi je bil uvod, ki si ga naredila, ni bil predolg, niti prekratek, ravno prav, da smo razumeli, zakaj je manifest pomemben. Všeč mi je bila tudi tvoja razlaga, predstavitev vsakega posameznega dneva, izziva, naloge, ki so nam postavljene med tem obdobjem. Moram sicer reči, da sem bila na delavnici precej presenečena – predstavljala sem si, da bo vsak svoj manifest napisal kar tam, na licu mesta, na delavnici ? Da ravno zato ne potrebujemo zvezka, ker nam boš ti prinesla papir, pisalo in bo to kar tam opravljeno. Takrat še nisem vedela, da me čaka trdo delo ? Zelo drago mi je bilo tudi tvoje osebno sporočilo, ki si ga namenila vsakemu posebej, zapis na začetku zvezka, ki si nam ga podarila, ki me je zadel – točno to sem takrat morala slišati, hkrati pa se me je dotaknilo, da si me res tako začutila pred manifestom. Hvala za to. Moja edina izboljšava, ki sem jo povedala že na delavnici je, da bi bila vesela še nasvetov, kako podpreti organe oz. telo na tiste dneve, ki so pomembni. Vem, da si povedala za kapljice, s katerimi se lahko podpremo, a vesela bi še bila kakšnega drugega nasveta – ker vem, da si polna znanja in ker bi se še na kakšen drug način razvajala, npr. tako kot si predlagala masažo ?

Sam manifest je bil precej razburljiv, že samo najti čas za pisanje, vmes sem dobila močno migreno, določena poglavja so se mi kar izmikala, ob določenih sem sedela 5 ur in pisala brez predaha. Do zadnjega lista sem popisala veliki A4 zvezek, včasih je bila pisava nežna in mehka, včasih sem hitro, veliko, jezno pisala. Čutila sem ozaveščanje določenih čustev, bolečin, globin. Dvakrat sem zelo jokala zraven. Zanimivo mi je bilo, ker sem smatrala, da je najpomembneje, da uredim svoj odnos do sebe, zato se mi najprej sploh ni zdelo, da bi na splošno pisala o odnosu z drugimi. Kasneje sem ugotovila, da je to zelo pomembno, ker sem imela zelo zamegljen odnos do sebe v odnosu z drugimi (kdorkoli je ta “drugi” bil, lahko tudi prodajalka v pekarni) in da tega najprej sploh nisem opazila. Opazila sem, da mi je manifest veliko doprinesel tudi na področju odpuščanja – sebi in drugim. Včasih sem čutila potrebo po odpuščanju, četudi tisto ravno ni bil dan za odpuščanje ali povezan s podobno temo. In sem zraven teme tistega dneva še pisala seznam odpuščanja, spuščanja, sprejemanja. Ugotovila sem, da so  določene zamere kar izginile. Res, sploh se ne obremenjujem več s stvarjo, ki sem jo prej “zamerila” (govorim o specifičnih zadevah v določenih odnosih). Pa tudi lažje tem osebam zdaj odkrito povem, kaj mislim in čutim. Zdi se mi, da sem ta proces odpuščanja in zapiranja ran pospešila z Božičnim Manifestom. Kar vidim, kje vse so še skrite zablode, iluzije in bolečine. Delo še ni končano, gre vedno hitreje, globlje in bolj osvobajajoče je. Edino, kar opažam, pa še ne čutim večjega učinka manifesta, je realizacija želj. Priznam, postaviti želje mi je predstavljalo kar velik izziv, ker še kakšno leto nazaj sploh nisem verjela, da jaz sploh imam pravico do želj, zato sem to poglavje vzela še bolj pod drobnogled in se res zazrla v svoje globoke želje, da so res iskrene, srčne. Je pa res, da so vse bolj takšne, ki se ne morejo uresničiti čez noč, tako da moram verjetno biti potrpežljiva, vztrajna in sprejemajoča. In hkrati uravnotežiti strah, ki se vedno pojavi zraven, da se meni pa “itak nič ne more uresničiti”. Še zdaj, ko to pišem, poleg kljuva strah, ne to pisat, se ti ne bo nobena sploh več uresničila.. tako nekako ? Vdih, izdih, sprejmi, spusti ? Ga bom ga pa letos spet pisala, tehnika mi odgovarja. pa lažje bo.